Babičin vrtni umivalnik je bil vedno srce njenega vrta. Pod staro češnjo je služil za hitro umivanje rok, čiščenje sveže nabranih solat ali ohlajevanje jagod, ki jih je prinesla z vrta. A leta uporabe in vremenski vplivi so pustili svoj pečat.
Emajl je bil okrušen, kovinski deli zarjaveli, voda pa je začela počasi curljati iz cevi. Ko je babica žalostno omenila, da bi ga morala vreči proč in nabaviti novega je dedek hitro prevzel nalogo restavratorja ter ga je popravil in obnovil. Ta vrtni umivalnik je dela našega doma je pomislil sam pri sebi, ko je naslednje jutro stal pred njim oborožen s škatlo orodja in nekaj dodatnimi materiali, ki jih je našel v svoji priročni delavnici. Najprej se je lotil odstranjevanja rje. Potrpežljivo je brusil zarjavele dele dokler ni kovina zasijala kot nova. Nato je zatesnil še vse spoje kjer je uhajala voda. Babica ga je od daleč opazovala kako nekaj brunda sam pri sebi in se hudomušno nasmihala. To je bil šele začetek. Naslednji korak je bil popraviti emajl. Dedek je zbral vse svoje znanje in nasvete, ki jih je slišal skozi leta in našel posebno barvo za obnovo emajla. Previdno jo je nanesel v več plasteh, vsakič pa pustil, da se lepo posuši ter na koncu površino še nežno spoliral. Vrtni umivalnik je začel dobivati svojo nekdanjo lepoto, toda dedek je želel še več. Pomislil je, babica ima rada barve, zato je dodal še nekaj osebnega, ročno je naslikal majhen vzorec cvetlic ob robu umivalnika, da ji bo vedno polepšal dan, se je rahlo nasmehnil in pogledal proti njej na teraso, kjer je brala knjigo.
Ko je bil vrtni umivalnik obnovljen ga je ponovno namestil na njegovo mesto pod češnjo. Babica je bila vsa navdušena, z iskricami v očeh je pogledala dedka in se nežno stisnila k njemu ter ga poljubila na prepoteno čelo. Hvala ti, je še nežno dodala. Res si pravi moški zame.
