Ko se sedaj spominjam nazaj, kako zelo sem jokala, zakaj moram jaz doživeti to in zakaj je mene doletela kemoterapija, vem, zakaj je bilo tako. To so bili trenutki, ko se je meni zrušilo življnje. Enostavno nisem videla izhoda in hvaležna sem pravim ljudem, ki so mi stali ob strani, ker danes točno vem, zakaj sem šla skozi to. Ko se spominjam svojega življenja prej, ko še nisem zbolela, se zavedam, da sploh nisem živela. Ničesar si nisem upala, bila sem plašna, prestrašena, nesamozavestna in tako tudi nisem počela stvari katere sem si po tihem želela. Sploh ne vem, kako sem lahko tako živela. Postanem žalostna, ker vem, da je to vplivalo na moje življenje, ker nisem bila srečna, živela sem v krču. Kako bi tak človek ostal zdrav?
Zato je prišla bolezen in kemoterapija, da me je naučila, da naj preneham tako živeti in če že živim, naj živim polno. Tega trenutka se tako zavedam, ko sem to spoznala, kako lepo je živeti sproščeno in živeti vsak dan posebej. Takrat sem jokala cel dan, malo od žalosti in malo od sreče. Danes sem drug človek, zdrava in sproščena. Kako dober občutek je, ko človek diha z polnimi pljuči in ko je srečen, kamor koli gre in karkoli počne. To se vidi in to človek seva. Kemoterapija me je naučila, da sem umirjena in srečna. Enostavno me zmrazi, ko pomislim, da bi še danes tako živela, kot sem takrat, ker to ni bilo življenje. Vse sem si jemala k srcu, vsako besedo sem slišala in vsakemu ugodila, če tudi je to meni škodovalo.
Danes na besedo kemoterapija gledam lepo in prav nič z strahom, kajti meni je spremenila življenje, ker sem se lahko umirila in spoznala, da je podarjeno življenje več kot to, da se vsega bojim. Čas teče in se ne bo ostavil, pa naj bo karkoli hoče.
